Naj vas nagovorim z odlomkom iz prispevka prostovoljke Slovenskega društva hospic, Mance Košir. Dve besedi je iskala: Ampak saj ne gre za dve besedi, me preblisne. Temveč za eno samo, s katero je Marči naslovila svoj najpomembnejši roman: Ljubezen. Vse dvojice besed – Sprejemanje in skrivnost, ponižnost in skrivnost, življenje in smrt, modrost in sočutje – se prepletajo v pentljo, ki je Ljubezen. Ljubezen nam rahlja ego, ljubezen premaga smrt, ljubezen prinese modrost (ali obratno?), ljubezen nas uči ponižnosti in sprejemanja ljudi, kakršni so, življenja, kakršno je, s skrivnostmi vred, ljubezen nas dela zares sočutne…
Ko v bolnišnici kot prostovoljka hospica držim za roke tridesetletnega fanta, ki po izlivu krvi v možgane že tri mesece leži v komi, negiben, »rastlinica« pravijo takim tisti v belem, ki niso ponižni in niso skromni in ne priznajo skrivnosti in se bojijo smrti, ker se bojijo resničnega življenja, ki niso modri ne sočutni, ki niso sposobni sprejemanja, tisti v belih uniformah, ki niso zmožni ljubezni, ko ga božam in opazujem njegov lepi obraz, in vidim, da je nenadoma na široko odprl prelepe globoke modre oči, me spreleti. Niti stotine besed, kaj šele dve ali ena, ne morejo opisati tega, kar govorita dva presunljivo globoka modra tolmuna na bledem obrazu tridesetletnega fanta z obrito glavo. Ko me pogleda s široko razprtimi očmi, v katerih ni senc, ni vprašanj, ni zahtev, ni pričakovanj, ni bolečin, ni nič, pa vendar prav vse, vidim popolno jasnino. Zrcalo večnosti. To, kar je od nekdaj, kar je bilo in bo, ko tebe in mene na svetu več ne bo.
Ne dve besedi, ampak dvoje oči me je pretreslo. Pretreslo do kost.
Soočanje z neizogibnim
Ena od najhujših stvari, ki se nam lahko zgodi v življenju,
je smrt ljubljene osebe. Splošnega in preverjenega recepta, kako ravnati v
takšni situaciji, ni, saj vsakdo žaluje po svoje in toliko časa, kolikor je
treba, da bolečina izgube vsaj deloma popusti. Zato tudi ta prispevek ni
predpis za učinkovito premagovanje izgube, marveč ponuja samo splošne usmeritve
žalujočim in tistim, ki imajo opraviti z žalujočimi.
Odzivi na izgubo
Vsakdo se na smrt odzove drugače in vsakdo po svoje izraža
čustva. Na različnih stopnjah žalovanja se potem, ko posameznik osmisli bolečo
izkušnjo in njene posledice, utegne odraziti cela množica odzivov. Največkrat
gre za naslednje:
Zanikanje, otopelost in šok: pogosto je prvi odziv zanikanje
stvarnosti smrti, s čimer se žalujoči zaščiti pred intenzivnostjo izgube. Dokaj
običajen odziv na smrt bližnjega je tudi otopelost, ki je ne gre zamenjevati s
"pomanjkanjem žalosti". Zanikanje in nejevera se bosta zmanjšala, ko
žalujoči postopno spozna vpliv izgube nanj in sprejme spremljajoče občutke.
Depresija: ko se zavemo obsega izgube, utegnemo zapasti v
depresijo. Značilni znaki depresije so: motnje hranjenja, nihanje razpoloženja,
pomanjkanje energije in koncentracije, samopomilovanje, motnje spanja, silovita
jeza na umrlega, brezciljno tavanje naokoli, nepričakovani izbruhi joka,
nezainteresiranost za življenje, izčrpanost, primerjanje izgube z izgubami
drugih ljudi itn. Depresijo spremljajo tudi občutki osamljenosti, praznine,
nemoči, "razpadanja" in izoliranosti.
Osamljenost: po smrti bližnjega se skoraj gotovo počutimo
osamljene in prestrašene; zdi se nam, da brez nje/njega ne bomo zmogli.
Jeza: jezni smo, ker se počutimo nemočne. Najpogostejša
vprašanja se glasi: "Zakaj se je to moralo zgoditi prav meni?" Jezni
smo na "nepoštenost" smrti (zgodila se nam je krivica) in to jezo
utegnemo projicirati tudi na druge (nanje utegnemo biti jezni, ker se jim to ni
zgodilo). Jeza je tudi posledica občutka zavrženosti, ki izvira iz izgube:
"Pustil/a me je samega/samo." Posledično se potem, ko se zavemo jeze,
utegne pojaviti občutek krivde zaradi izražanja negativnih čustev in že je tu
začarani krog.
Občutki krivde, ker smo nekaj storili ali pa tega nismo
storili, ko je bila oseba še živa. Včasih razmišljamo o tem, kaj bi lahko
storili, da bi preprečili izgubo. Obseda nas misel na to, kaj vse bi lahko v
preteklosti opravili bolje, in si predstavljamo stvari, ki se nikoli ne bodo
zgodile.
Vsi našteti občutki so povsem normalni, dokler ne trajajo
predlogo. Do "ozdravljenja" pride, ko izguba postane sestavni del
življenjskih izkušenj, ko jo sprejmete in ste se z njenimi posledicami
pripravljeni spopasti, ko smrt sprejmete kot sestavni in naravni del življenja.
Prej ali slej boste dosegli točko, ko bo spominjanje na umrlega manj boleče in
boste začeli bolj optimistično gledati v prihodnost. Izkušnja smrti bo sčasoma
postala psihološki proces, ki vam bo tudi v prihodnje olajšal spopadanje s
težkimi življenjskimi izkušnjami. In nasprotno: če se izražanju čustev zavestno
(ali podzavestno) izogibate oziroma jih minimalizirate in če poskušate z
nasilnim "samozdravljenjem" (čezmerno delo, uživanje alkohola ali
drog ), bo ta veliko daljša.
