Vse bolj je v ospredju eticno ravnanje in spoštovanje bolnikovih odlocitev in postaja moralna obveza strokovnih delavcev, ki jo narekuje Zakon o pravicah pacientov. Ce je bolnik obravnavan v partnerskem odnosu, je obenem mnogo lažje sprejemati in podeliti breme težkih odlocitev v timu, ki skrbi za umirajocega in svojce, kadar gre za podaljševanje življenja in trpljenja, pa ceprav s tem bolnik nima vec možnosti za življenje. V praksi je predstavljeno zagovorništvo clovekovih pravic v Hospicu. Namen programa je vzpodbuditi ljudi k razmišljanju o razlicnih situacijah, tudi ce niso neozdravljivo bolni. Vsebuje listino o »Vnaprejšnji volji«. Govori o avtonomiji – neodvisnem in samostojnem odlocanju brez vpliva okolice, o privolitvi posameznika o oblikah zdravljenja, uvajanja in opušcanja posameznih ukrepov, postopkov ali uporabe zdravil, zlasti v primeru hude, neozdravljive bolezni ali trajne poškodbe glave s hudimi, nepopravljivimi posledicami. Bolnik lahko v tej listini tudi imenuje osebo, ki bo odlocala v njegovem imenu, ce bo sam nezmožen. Zagotavljala naj bi spoštovanje posameznikove volje kljub drugacnem mnenju ostalih in upoštevanju slovenske zakonodaje. V Hospicu to vidijo in upoštevajo biti na strani bolnika in skupaj z njim iskati zanj prijazne odlocitve (Slovensko društvo Hospic, 2009).
Ljudje se ponavadi smrti bojimo. Vsak jo sprejema drugace, razlike so vidne v boleznih, razlicnih državah, v starosti ljudi, verskem prepricanju, podpori družine umirajocega, ipd. Ne moremo reci, da bo smrt pri vsakem potekala enako, da bo vsakega enako strah in da jo bo vsak sprejel kot bi hoteli. Umirajoce bolnike pogosto pestijo razlicne misli, marsikatero stvar hocejo še pred smrtjo spremeniti, se izpovedati in se na njo pripraviti po cim boljših moceh. Ogromno se jih posveti molitvi, nekateri spet takšno pomoc odklanjajo. Vecina umirajocih si želi umreti v domacem okolju na svoji postelji, obkroženi s svojimi najdražjimi, spet nekateri se v osrcju družine pocutijo utesnjeno in menijo, da so jim v napoto. Prav zato je vsak posameznik individuum in sprejema odlocitve na svojevrsten nacin, tako kot na koncu tudi umre. Umirajoci, tako kot drugi kronicni bolniki, izražajo socialno odrinjenost in osamitev. Kadarkoli je pricakovana življenjska doba skrajšana zaradi raznih vzrokov, obravnavamo
take bolnike kot kronicne bolnike ali umirajoce, ki obicajno niso zmožni ali sposobni, da bi nacrtovali ali odlocali o svoji prihodnosti – mnogokrat so obsojeni na socialno smrt, ceprav so funkcionalno in biološko še polni življenja.
Umirajoci daje personalne, pogosto nebesedne zvocne signale. Bolnik cuti, kdaj je njegovo umiranje blizu, ceprav mi ni nihce povedal resnice. Umirajoci hoce tudi to zadnjo resnico dojeti, ce obstoji upanje, da ga na zadnjem odseku življenja ne bodo pustili samega. Umirajoci doživlja korake in postaje v svojem umiranju. Clovek torej ne more iskati in odkriti življenjske resnice brez bližine zaupnega sopotnika. In vsak clovek ima pravico izvedeti resnico, in ima pravico, da si izbere sopotnika, tudi ce v zadnjih dneh in urah to ni clovek, ki mu je bil doslej najbolj domac.
