Tabu je nekaj, o cemer se v družbi ne govori na glas ali pa sploh ne. Skupina, skupnost ali »družba« to sprejema kot tih, nenapisan dogovor, ki velja in je obvezujoc za vse, ki v današnji družbi kaj pomenijo, družbena dogajanja krojijo in usmerjajo. Dogovora se vec ali manj držijo tudi vsi drugi clani družbe, razen v skrajnih primerih, ko je to zaradi okolišcin nujno – pogrebna podjetja, maticne službe, doloceni oddelki bolnišnic, posamezniki in družine v casu smrti družinskega clana. Ker je njihova tema tabu – nezaželena, so v naši sedanji družbi marginalizirane skupine ali skupnosti ali posamezniki. Ni tabu v vseh družbah in po vsem svetu. Tudi v našem okolju nekoc ni bilo tako. To nam pricajo naša literarna dela, obicaji in ostanki obredij. Zacetek in konec življenja sta se v davnini, a tudi ne tako dalec nazaj, zacenjala v družini, tam je bil tudi prostor za bolnika in starega onemoglega cloveka. Nic od tega ni bilo dogajanje, ki bi se ga bilo potrebno sramovati, ob vsem je bila skupnost – družina deležna pomoci in podpore okolice, sorodnikov, sosedov. Je tabu tudi zaradi strahu pred neznanim? Ali lahko clovek pricakuje?
kaj tudi onkraj življenja.
Za vse, ki so izgubili bližnje...
Modro vijoličaste oči.
Svetlo sivo listje na črnem platnu obzorja.
Vršanje vetra v črnem drevju.
Kmalu bo dež.
Še malo in orosile se bodo vse steze
in stezice. V gozdu bo zadišalo po
razmočeni žejni zemlji.
Zemlja in njen vonj.
V zvoniku zvon zvoni.
Komu zvoni ?
Božam obzorja krilatih duš.
Cvetijo, kot šopi rož na črni gomili.
Bleda lica sklanjam k miru in prisluškujem
odmeve korakov mojih dragih, ki so
že odšli.
Duša hrepeni po snidenju.
Hrepeni po preobrazbi.
Po smrti ali rojstvu.
Po domu hrepeni.
Utrujena božam stopinje zarisane
v pesek preteklosti.
Napor je prevelik.
Sanje in spanje odrešujeta bolečino zavesti.
Sladke sanje in prijetni zvoki pianina.
Le naj si odpočije utrujeno srce.
Naj si odpočije utrujen svet brez milosti.
Zaspala bom v naročju miru.
Mir, kot eliksir.
Povzeto po: Počitek za srce in dušo
