KO SE ZLOMI ŽIVLJENJE - POTREBE UMIRAJOČEGA

Nihce ne umira sam, saj je v ta proces vkljucena tudi njegova družina. Pomembno se je zavedati, da ni samo bolnik tisti, ki potrebuje pomoc, treba je pomagati njegovim svojcem. Idealno bi bilo, da bi družina, ki spremlja umirajocega bolnika, skušala živeti cim bolj normalno. Prav gotovo bi bilo dobro, da se doma ne bi ustvarjalo bolnišnicno ozracje. Ker pa je družina tako kot bolnik v tem obdobju ranljiva, potrebuje nekoga, komur lahko potožijo, spregovorijo o vsem, kar jih teži. Potrebujejo tudi nasvet, kako naj se z bolnikom pogovarjajo, na kaj naj bodo pozorni itd. Pogosto jim mora nekdo pomagati odpraviti obcutke krivde, ker se jim zdi, da za bolnika ne naredijo dovolj.

Umirajoci bolnik potrebuje:
- hišni obisk, bližino (da ni sam);
- umirjenega spremljevalca;
- dobro paliativno oskrbo, ki jo izvaja usklajen tim;
- zagotovilo, da bo dobil zdravila proti bolecinam ob pravem casu in v dovolj veliki
dozi, da ga ne bo bolelo;
- avtonomnost, da do konca odloca o sebi in o poteku svojega umiranja, resnico,
- da ima ime ne samo diagnoze;
- pravica do sramežljivosti (želi si intimnosti pri osebni negi, rajši kot plenice ima
toaletni stol);

- življenjsko bilanco (pogovarjamo se o pozitivnih stvareh v njegovem življenju),
- dotik kože na kožo;
- od vseh zaznav je pri umirajocem bolniku najdlje ohranjen sluh, zato ni vseeno, kaj
govorimo ob postelji komatoznega cloveka;
- da lahko izrazi svoja custva;
- da z njim do konca ravnamo kot z osebo, da ima možnost za duhovno oskrbo in da
se spoštuje njegovo versko prepricanje;
- spravo in odpušcanje;
- da umira tam, kjer si želi;
- da ni v breme družini;
- obcutek, da je še vedno potreben in dragocen;
- tocnost in izpolnitev obljub (dovolj pogosti obiski);
- da ima ob sebi stvari, ki jih ima rad (glasba, rože, domaca žival);
- želi izvedeti, kako je, ko clovek umre;
- osredotocen je na trenutno dogajanje;
- da se spoštuje njegova poslednja volja;
- da bo tudi po smrti ostal prisoten v spominu ljudi in da si bodo bližnji prizadevali
za iste vrednote kot on.

V plesu disharmonije

v kaosu

sredi nasilja in bede 

s solzami v očeh se lomi življenje.

Pada v slepo ulico črnega pekla 

s posutim pepelom mrtvega jutri.

Ko se zlomi življenje sredi puščavske samote,

kot krhka zvezda še zadnjič zasveti.

Grmade krvavega ognja žgejo bolečino,

osamljenost in žalost zreta iz tebe.

Ko se lomi življenje je smrtna tišina in vsi imajo zaprta okna.

Nihče ne sliši tvojega joka.

Ko se zlomi življenje vse molči.

Le ti kličeš s krikom groze svoje ljudi. 

(Ko se zlomi življenje, natečaj RTV 2009)

VPRAŠANJA O SMRTI IN ŽIVLJENJU

Mnogo je vprašanj v življenju in na mnoga od njih je težko najti prave odgovore. Vprašanja se kar vrstijo ena za drugo in vsako od njih rojeva še vec vprašanj in odgovorov, ki izgubljajo svojo težo in moc. Njihovo vzajemno odkrivanje prinaša prazen prostor brez misli, ki pušca cloveka samega pred vrati prihodnosti. Hrepenenje in radovednost nas silita, ne da bi se tega prav zavedali, v ubadanje z njimi. (Žnidaršic, 2006, str. 9). 

Clovek kot enkratna in neponovljiva osebnost sanja o lepem življenju, o koncu življenja pa kot o mirnem prehodu v novo neznanost. Najpogosteje si posameznik želi bližino osebe, ki mu bo v zadnjih trenutkih življenja pripravljena stati ob strani in mu lajšati trpljenje. Ta koncept bi zato tudi moral biti temeljni steber prostovoljnega dela.

Ko se s smrtjo srecamo od blizu, ko se dotakne naših prstov, šele zacenjamo razumeti življenje. Zacenjamo ceniti to, da je vse spremenljivo – vsaka misel, vsak odnos, vsaka ljubezen pride in mine. Ta izkušnja nam prinese sposobnost popušcanj, odpušcanja in nas vzpodbuja k dobroti. Ceprav se zdi cudno, je res, da nas razmišljanje o smrti naredi prijaznejše do soljudi (Ostaseski, 2004, str. 8). Cas umiranja je za mnoge svojce in prijatelje cas krize, strahu in negotovosti, kajti vsak clovek se približuje svoji smrti na njemu povsem lasten nacin, in tako v svojem umiranju izraža svojo enkratnost. Smrt je tako edinstvena, kot je edinstven vsak clovek. 

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA V TERMINALNI FAZI

Za terminalnega bolnika štejemo bolnika z rakom, pri katerem je bolezen tako napredovala, da onkološko zdravljenje ni vec možno niti smiselno in pri katerem zacnejo odpovedovati življenjsko pomembni organi, zato lahko v kratkem casu (nekaj tednov, dni ali ur) pricakujemo smrt (Klemen, 2007).

Terminalno (neozdravljivo) bolezen lahko spremljajo:

- bolecina in neugodje,

- strah in osamljenost,

- skrb za družino,

- zaskrbljenost pred prihodnostjo.

V terminalni fazi je za bolnika zelo pomembno okolje v katerem bo koncal svojo pot, pomembni so ljudje, ki ga obkrožajo, zato društvo Hospic v terminalni fazi nudi podporo bolniku in preprecuje strah pred zapušcenostjo, osamljenostjo, izolacijo, prepoznava pomembnost clovekovih duhovnih potreb, zagotavlja pomoc pri urejanju financnih in drugih zadev. Ena izmed stvari v terminalni, kateri se mora posvecati kar precej casa, je bolnikov strah pred bolecino. V terminalni fazi se poskrbi tudi za lajšanje bolecin in trpljenja.

Zagotavljanje zdravstvene nege pri bolnikih v terminalnem stanju ima globok pomen za umirajocega, svojce in druge negovalce. Gre za humano, fizicno, psihicno, socialno in duhovno podporo. Strah pred umiranjem je bolj povezan z bolnikovim obcutkom izgube, osamljenosti, izolacije in nemoci svojcev. Za ucinkovito pomoc mora medicinska sestra imeti razumevanje za bolnikovo izgubo in izgubo svojcev ter pomen te izgube, hkrati pa vedeti, kako to vpliva na izvajanje nege. Udobje umirajocega zahteva obravnavo bolezenskih simptomov in terapije. Za mnoge umirajoce bolnike je znacilna izcrpanost, ko bolnik doživlja neugodje ali bojazen zaradi  poslabšanja bolezni. Bolnik izraža tesnobo, ker ne ve ali pa se ne zaveda stanja svoje bolezni in nacrtovanega zdravljenja. Medicinska sestra mora oceniti znacilnosti teh simptomov in bolnikovih želja v obravnavi simptomov in skrbno izbrati ustrezno zdravstveno nego. 

Hospic je program oskrbe za bolnike v terminalnem stanju. To je mnogostransko strokovni, družinsko usmerjen program oskrbe, namenjen za pomoc na domu bolnikom v terminalnem stanju. Bolnik je vkljucen v program Hospica med terminalno fazo bolezni oziroma 6 mesecev ali manj. Program Hospica se izvaja doma ali v zdravstveni ustanovi. Pomembno je, da medicinska sestra pozna program Hospica, bolniki ga namrec premalo poznajo in se odlocijo za Hospic, ko imajo samo še nekaj tednov do smrti. V programu Hospica je tudi pomoc svojcem pri nadomešcanju v oskrbi bolnika za dolocen cas. Tako si svojci organizirajo cas za druge obveznosti: pocitek, nakup.

SOOČANJE Z IZGUBO

Naj vas nagovorim z odlomkom iz prispevka prostovoljke Slovenskega društva hospic, Mance Košir. Dve besedi je iskala: Ampak saj ne gre za dve besedi, me preblisne. Temveč za eno samo, s katero je Marči naslovila svoj najpomembnejši roman: Ljubezen. Vse dvojice besed – Sprejemanje in skrivnost, ponižnost in skrivnost, življenje in smrt, modrost in sočutje – se prepletajo v pentljo, ki je Ljubezen. Ljubezen nam rahlja ego, ljubezen premaga smrt, ljubezen prinese modrost (ali obratno?), ljubezen nas uči ponižnosti in sprejemanja ljudi, kakršni so, življenja, kakršno je, s skrivnostmi vred, ljubezen nas dela zares sočutne…

Ko v bolnišnici kot prostovoljka hospica držim za roke tridesetletnega fanta, ki po izlivu krvi v možgane že tri mesece leži v komi, negiben, »rastlinica« pravijo takim tisti v belem, ki niso ponižni in niso skromni in ne priznajo skrivnosti in se bojijo smrti, ker se bojijo resničnega življenja, ki niso modri ne sočutni, ki niso sposobni sprejemanja, tisti v belih uniformah, ki niso zmožni ljubezni, ko ga božam in opazujem njegov lepi obraz, in vidim, da je nenadoma na široko odprl prelepe globoke modre oči, me spreleti. Niti stotine besed, kaj šele dve ali ena, ne morejo opisati tega, kar govorita dva presunljivo globoka modra tolmuna na bledem obrazu tridesetletnega fanta z obrito glavo. Ko me pogleda s široko razprtimi očmi, v katerih ni senc, ni vprašanj, ni zahtev, ni pričakovanj, ni bolečin, ni nič, pa vendar prav vse, vidim popolno jasnino. Zrcalo večnosti. To, kar je od nekdaj, kar je bilo in bo, ko tebe in mene na svetu več ne bo.

Ne dve besedi, ampak dvoje oči me je pretreslo. Pretreslo do kost.

Soočanje z neizogibnim

BREZPLAČNA DELAVNICA

Ena od najhujših stvari, ki se nam lahko zgodi v življenju, je smrt ljubljene osebe. Splošnega in preverjenega recepta, kako ravnati v takšni situaciji, ni, saj vsakdo žaluje po svoje in toliko časa, kolikor je treba, da bolečina izgube vsaj deloma popusti. Zato tudi ta prispevek ni predpis za  učinkovito premagovanje izgube, marveč ponuja samo splošne usmeritve žalujočim in tistim, ki imajo opraviti z žalujočimi.

Odzivi na izgubo

Vsakdo se na smrt odzove drugače in vsakdo po svoje izraža čustva. Na različnih stopnjah žalovanja se potem, ko posameznik osmisli bolečo izkušnjo in njene posledice, utegne odraziti cela množica odzivov. Največkrat gre za naslednje:

Zanikanje, otopelost in šok: pogosto je prvi odziv zanikanje stvarnosti smrti, s čimer se žalujoči zaščiti pred intenzivnostjo izgube. Dokaj običajen odziv na smrt bližnjega je tudi otopelost, ki je ne gre zamenjevati s "pomanjkanjem žalosti". Zanikanje in nejevera se bosta zmanjšala, ko žalujoči postopno spozna vpliv izgube nanj in sprejme spremljajoče občutke.

Depresija: ko se zavemo obsega izgube, utegnemo zapasti v depresijo. Značilni znaki depresije so: motnje hranjenja, nihanje razpoloženja, pomanjkanje energije in koncentracije, samopomilovanje, motnje spanja, silovita jeza na umrlega, brezciljno tavanje naokoli, nepričakovani izbruhi joka, nezainteresiranost za življenje, izčrpanost, primerjanje izgube z izgubami drugih ljudi itn. Depresijo spremljajo tudi občutki osamljenosti, praznine, nemoči, "razpadanja" in izoliranosti.

Osamljenost: po smrti bližnjega se skoraj gotovo počutimo osamljene in prestrašene; zdi se nam, da brez nje/njega ne bomo zmogli.

Jeza: jezni smo, ker se počutimo nemočne. Najpogostejša vprašanja se glasi: "Zakaj se je to moralo zgoditi prav meni?" Jezni smo na "nepoštenost" smrti (zgodila se nam je krivica) in to jezo utegnemo projicirati tudi na druge (nanje utegnemo biti jezni, ker se jim to ni zgodilo). Jeza je tudi posledica občutka zavrženosti, ki izvira iz izgube: "Pustil/a me je samega/samo." Posledično se potem, ko se zavemo jeze, utegne pojaviti občutek krivde zaradi izražanja negativnih čustev in že je tu začarani krog.

Občutki krivde, ker smo nekaj storili ali pa tega nismo storili, ko je bila oseba še živa. Včasih razmišljamo o tem, kaj bi lahko storili, da bi preprečili izgubo. Obseda nas misel na to, kaj vse bi lahko v preteklosti opravili bolje, in si predstavljamo stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile.

Vsi našteti občutki so povsem normalni, dokler ne trajajo predlogo. Do "ozdravljenja" pride, ko izguba postane sestavni del življenjskih izkušenj, ko jo sprejmete in ste se z njenimi posledicami pripravljeni spopasti, ko smrt sprejmete kot sestavni in naravni del življenja. Prej ali slej boste dosegli točko, ko bo spominjanje na umrlega manj boleče in boste začeli bolj optimistično gledati v prihodnost. Izkušnja smrti bo sčasoma postala psihološki proces, ki vam bo tudi v prihodnje olajšal spopadanje s težkimi življenjskimi izkušnjami. In nasprotno: če se izražanju čustev zavestno (ali podzavestno) izogibate oziroma jih minimalizirate in če poskušate z nasilnim "samozdravljenjem" (čezmerno delo, uživanje alkohola ali drog ), bo ta veliko daljša.

DELOVANJE NA PODROČJU POMURJA

Več na povezavi: VIVA