Mnogo je vprašanj v življenju in na mnoga od njih je težko najti prave odgovore. Vprašanja se kar vrstijo ena za drugo in vsako od njih rojeva še vec vprašanj in odgovorov, ki izgubljajo svojo težo in moc. Njihovo vzajemno odkrivanje prinaša prazen prostor brez misli, ki pušca cloveka samega pred vrati prihodnosti. Hrepenenje in radovednost nas silita, ne da bi se tega prav zavedali, v ubadanje z njimi. (Žnidaršic, 2006, str. 9).
Clovek kot enkratna in neponovljiva osebnost sanja o lepem življenju, o koncu življenja pa kot o mirnem prehodu v novo neznanost. Najpogosteje si posameznik želi bližino osebe, ki mu bo v zadnjih trenutkih življenja pripravljena stati ob strani in mu lajšati trpljenje. Ta koncept bi zato tudi moral biti temeljni steber prostovoljnega dela.
Ko se s smrtjo srecamo od blizu, ko se dotakne naših prstov, šele zacenjamo razumeti življenje. Zacenjamo ceniti to, da je vse spremenljivo – vsaka misel, vsak odnos, vsaka ljubezen pride in mine. Ta izkušnja nam prinese sposobnost popušcanj, odpušcanja in nas vzpodbuja k dobroti. Ceprav se zdi cudno, je res, da nas razmišljanje o smrti naredi prijaznejše do soljudi (Ostaseski, 2004, str. 8). Cas umiranja je za mnoge svojce in prijatelje cas krize, strahu in negotovosti, kajti vsak clovek se približuje svoji smrti na njemu povsem lasten nacin, in tako v svojem umiranju izraža svojo enkratnost. Smrt je tako edinstvena, kot je edinstven vsak clovek.
